Thomas in Regina poročata o svojih izkušnjah:

Za prvo prijavo v SAL smo izbrali prav posebno kmetijo: Seebacherhof v Bad Mitterndorfu na avstrijskem Štajerskem je ekološko nadzorovana kmetija Demeter. Tu se stroji in traktorji sploh ne uporabljajo, žetev večinoma poteka ročno, oranje pa opravljajo lastni konji Noriker.

Kmet Rudl Seebacher želi zmanjšati zbitost svojih tal z neuporabo težkih kmetijskih strojev in tako ohraniti humusno plast. Prav tako želi ohraniti in nadalje razvijati znanje o delu s konji v kmetijstvu.

Na Seebacherhofu ni monokultur, prav tako ne insekticidov in pesticidov. Tu divje rastejo zelišča, cvetje, redka zelenjava in sadje. Tudi pleveli se tu imenujejo "stranski pleveli" in so tolerirani.

Na kmetiji smo srečali veliko Wwooferjev. Pridelujejo zelenjavo, skrbijo za kmetijo in živali ter skrbijo za tako imenovani Biokisterln. Te lesene zabojčke vsak teden napolnijo s trenutno razpoložljivo zelenjavo, sadjem, zelišči in jajci ter jih s konjsko vprego na CO2 nevtralen način dostavijo strankam v regiji.

Kmet "Rudl" je nadvse simpatična oseba z izjemno pozitivnim odnosom do življenja. Po prihodu s kombijem so nas takoj toplo sprejeli in (po kratkem ogledu Edelweissa) povabili na pivo in žganje, da se pridružimo Wwooferjevim.

Še eno zanimivo srečanje smo imeli s Pavlom, obrtnikom na poti. Izšolani lesar tri leta in en dan peš potuje po Nemčiji in Avstriji brez pametnega telefona; s seboj ima le svojo tradicionalno uniformo in nekaj stvari. V skladu z našim avtobusom nam je kot talisman podaril dva ročno izrezljana lesena edelveisa.

Parcela za nas je bila v zadnjem, mirnem delu kmetije, na travniku, poleg sadnega drevesa in čebelnjaka. Imeli smo ne le elektriko, ampak tudi ognjišče z brezplačnimi drvmi. Za večerjo smo se sprehodili do trgovine na kmetiji in se založili s svežo zelenjavo (bučke, čebula, lisičke, paradižnik, jajca) (koncept: trgovina na kmetiji je odprta 24 ur na dan, zelenjavo stehtajo, denar pa vržejo v škatlo). Tisti večer smo dolgo sedeli ob ognju, jedli zelenjavno enolončnico in z Rudlovim žganjem nazdravili na odličen kraj in številna zanimiva srečanja.

Naslednji dan (zajtrk: jajčna jed z jajčnimi gobami s kmetije) smo še malo raziskali kmetijo, opazovali, kako so otroci nabirali jabolčno meto in pakirali ekološke cisterne, ter se čudili čudovitim delovnim konjem na pašniku. Žal jih nismo videli v akciji (zemlja je bila še vedno premokra za oranje), vendar se bomo zagotovo še kdaj ustavili.

Slike © Thomas Hadiner @edelweiss.on.the.road